Življenjepis
Vsak človek v življenju načrtuje. Načrtuje, v katero šolo bo hodil, kateri študij bo dokončal, katero izobrazbo bo imel. Nekateri izmed nas pa se na koncu ukvarjajo s povsem nenačrtovanim, nepričakovanim in lahko bi rekel usojenim delom. Tako je bilo tudi v mojem življenju.
Obdobje študija
Najprej sem se vpisal na študij prava in uspešno naredil vse izpite prvega letnika. Potem pa me je pot odpeljala povsem v drugo smer. Usoda je hotela, da odkrijem skrito nadarjenost in niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo ta usoda za vedno zaznamovala moje življenje.
Moja zgodba o odkrivanju bioenergetske nadarjenosti se začne v času mojega življenja v Sarajevu, kjer sem si gospodinjstvo delil s štirimi študenti. Ker smo skupaj preživljali veliko časa so se med nami razvile močne prijateljske vezi. Prijateljico, študentko medicine so pogosto pestili hudi glavoboli. Pomagali ji niso niti mir in počitek, niti protibolečinska tableta. Lastnica stanovanja, v katerem smo živeli, ji je predlagala zdravilo v obliki tekočine. Zmasiral sem jo z zdravilom in že po nekaj minutah masaže vratu in glave je bolečina popustila. Prav z vsakim mojim gibom roke sem odnesel stran nekaj bolečine. Tisto zdravilo je še uporabljala, vendar njegov učinek ni bil tak kot takrat, ko sem jo jaz masiral.
V tistem obdobju se je že začelo pisati o bioenergiji in njenih učinkih na zdravljenje ljudi. Prijateljici, kateri sem pomagal je takoj pomislila, da sem tudi jaz nadarjen za zdravljenje ljudi z bioenergijo.
Zgodilo se je še nekajkrat, da sem jo zmasiral in njene hude migrenske bolečine so postopoma izginevale. Zaradi takih učinkov me je prepričala, da imam izreden občutek za bioenergetsko zdravljenje. Zdravljenje smo ponovili še nekajkrat dokler so njeni glavoboli popolnoma izginili. Za njo, ki so jo glavoboli spremljali celo življenje, je bilo to podobno čudežu.
Bioenergetska nadarjenost
Zgodba o moji bioenergetski nadarjenosti se je razširila med ljudi in začeli so poizvedovati o meni zaradi različnih težav. Lahko rečem, da so se uspehi tedaj kar vrstili. Tudi novinarji so začeli pisati o meni. Začel sem tudi mednarodno delovati, zato sem se udeležil mednarodnega kongresa za mejne znanosti v Zagrebu. Takrat sem spoznal enega izmed največjih imen na tem področju dr. Arnalda Zanatta, z njegove strani pa sem bil povabljen na Inštitut za raziskavo bioenergije v Milanu.
Lahko rečem, da je bila to zame prelomnica, saj se mi je življenje popolnoma spremenilo. Od obiska Inštituta zame ni bilo več vrnitve na ustaljene življenjske tire. Že po prvih meritvah se je pokazalo, da imam izjem potencial. Priznana s strani mednarodne strokovne javnosti, dr. Zanatta in dr. Rot sta naznanila, da sem eden izmed bolj nadarjenih ljudi za zdravljenje za bioenergijo. Meritve so bile podobne čudežu, saj so presegle vse do tedaj postavljene kategorije. Dr Zanatta me je uvrstil v »ekstra kategorijo«, kar se je zgodilo prvič v zgodovini Inštituta. Moje ime pa je bilo hitro razširjeno tudi med znanstvenike, sodelavce dr. Zanatta, dr. Andrija Puharica z Inštituta v Dobsonu, znanstvenike iz South Caroline in dr. Zvonimirja Rejdeka iz Prage, kateri je predsednik Mednarodne organizacije za psihotroniko.
Za piko na i svoje že tako uspešne in priznane kariere, sem prejel vabilo k maši papeža Janeza Pavla novembra 1987. Vrstila so se vabila, potovanja, sodelovanja na srečanjih, kongresih mednarodnega značaja, poleg tega pa veliko dela. Rezultat tega je bil prehiter življenjski ritem, zato sem umiril delovni tempo svojega življenja, saj sem le na ta način najbolje in največ lahko ponudil ljudem, ki so me resnično potrebovali.
Zaradi vojne v Jugoslaviji sem se ustalil v Sloveniji, kamor sem zahajal tudi prej na obiske k družini. Potem je šlo vse po ustaljenem ritmu, seveda pa sem se moral v novem okolju dokazati in potrditi svoj ugled na področju bioenergije, kar sem lahko naredil samo skozi čas z rezultati zdravljenja z bioenergijo.
Pomoč ljudem
Ko me kdo vpraša, kateri izmed mojih uspehov je največji, kaj je tisto, ki zaznamovalo moje delo, vedno odgovorim, da je zame največji uspeh takrat, ko pomagam ljudem, ko nimajo več upanja, ko spremim tisto, kar je bilo nepričakovano.
Konec koncev pa je zame uspeh enakovreden temu, da narišem ljudem nasmeh na obraz, ki je poln hvaležnosti. Ljudje, kateri so doživeli zmago nad boleznijo, so svetovni prvaki. Vsaka zgodba je svet zase in vsakemu izmed nas je naš uspeh najbolj vreden in najpomembnejši. To je skupna zmaga volje in radosti do življenja!
