Po štirih terapijah se je postavila na noge brez bergel
Zbolela sem v začetku leta 1990. A v začetku ni bilo tako hudo. Čutila sem bolečino, delala pa sem še vedno lahko. V družini nas je pet, ob možu imam še tri sinove. Denis je star 21, Dejan 20, Danijela pa 14 let in dela mi nikoli ni zmanjkalo.Spominjam se, kot bi bilo danes; 17. februarja 1991 sem se namenila likat. Pred seboj.sem imela velik kup perila. Med likanjem pa sem nenadoma začutila hudo bolečino v ledvenem delu hrbtenice in trenutek zatem me je zvila bolečina in so mi odpovedal noge.
Obležala sem na tleh in nisem se mogla premakniti. Z glavo je bilo vse v redu vse sem videla, čutila, lahko sem razmišljala. Tudi z rokarni sem lahko gibala, samo noge me niso veæ ubogale. Tisti, ki tega ni doživel, si ne more predstavljati, kako mi je bilo.
Sledilo je zdravljenje v bolnišnici. Kar nekaj mesecev sem bila v Valdoltri. Strokovnjaki so mi skušali pomagati na vse načine, preskusili so vse mogoče metode zdravljenja. Končno jim je uspelo, da sem začela hoditi z berglami. To pa je bilo tudi vse. Z berglami sem sicer lahko premikala noge, a o bolečinah, ki sem jih čutila, raje pe ne bi govorila. Dobra tri leta sem potem tako živela, bolje reèeno vegetirala. Nobene tablete, nobena zdravila mi niso pomagala.Noči sem preživljala bede in sede. Niti leči nisem mogla. Če mi je že uspelo zaspati, sem spala v pol ležečem položaju. Lahko si mislite, kako je bilo v družini, kjer so bili fantje navajeni na živahno in okretno mamo. Začela sem obupavati nam seboj, saj nisem videla nikakršnega izhoda iz vsega tega. Z menoj vred je trpela tudi družina.
V enem takih stanj obupa me je našel naš družinski prijatelj. Ko je razmišljal o tem, kako bi mi pomagal, se ie spomnil, da pozna bioenergetika in pranoterapevta, ki bi mi mogoče lahko pomagal. Do takrat v tak način zdravljenja nisem verjela. Če mi niso mogli pomagati vrhunski strokovnjaki v Valdoltri, ki je priznana klinika, kako bi mi lahko nekdo, ki ga uradna medicina sploh ne priznava, sem najprej pomislila, potem pa nič već.Spoznala sem, da je to možnost, ki je še nisem preiskusila. Saj nimam kaj zgubiti, sem si rekla. Pa sva se odpravila v Celje,tam je imel Veseljko Tomič, bioenergetik svojo ordinacijo.
Konec oktobra 1994 sem tako prvič srečala Veseljka. Zaupala sem mu. Čudežev pravzaprav nisem pričakovala. Ko pa se je ta zgodil, ko sem se samo po štirih dneh zdravljenja, po štirih terapijah postavila na noge brez bergel, sem zajokala od sreče. Bolečine so izginile, bilo mi je, kot da sem se na novo rodila. Seveda so bile štiri terapije premalo, zato sem še nekaj časa ostala v Celju in Veseljko je nadaljeval zdravljenje. Ves ta čas sem se s svojimi domaćimi pogovarjala po telefonu. Ko sem jih povedala, da sem brez bergel, mi seveda niso verjeli. Pravzaprav si niso znali niti predstavIjati, kaj se je zgodilo z menoj; 4. november, ko sem spet začutila, da lahko normalno živim in se premikam tako kot vsak drug človek, brez bergel in bolečin, je postal moj novi rojstni dan.
Ne morete si predstavljati, kako so me sprejeli v Piranu, ko sem se vrnila. Ko sem prišla v stanovanje, kjer je čakala moja družina, mi mlajši sin nikakor ni hotel verjeti, da sem v resnici brez bergel. Stekel je na dvorišče, da bi videl, kam sem jih skrila. Ni jih bilo. Vrgla sem jih v morje; 4. november zdaj praznujem kot dan, ko sem se spet rodila. Prav v teh dneh bosta minili dve leti, kar spet živim normalno, hodim, spim, plešem in ne čutim nobenih bolečin. $eveda grem vsako leto k Veseljku na preventivno kuro. Nobenih bolečin nimam in čudovito se počutim. Zame je Veseljko Bog in zmeraj born molila zanj. Pa tudi za Dannyja, ki me je peljal k njemu., Upam, da bo s svojo čudezno moćjo in znanjem osrečil še veliko ljudi, ki jib je prav tako kot mene uradna medicina odpisala," pravi Silvana Zanko.
Silvana Z. iz Pirana (zgodba napisana leta 1996)
