Nespečnost in težave s srcem
Morda so bili res krivi živci, morda pa tudi ne, da sem nenadoma hudo zbolela. Ponoči nisem spala, slabo mi je bilo, vse me je bolelo in v meni je bil ves čas strah, da bom umrla. Ponoči, ko je čas za počitek in spanje, je meni uspevalo zaspati le za uro ali dve, pa če takrat nisem prav spala, pač pa sem ves čas lebdela, sanjala, skratka z menoj,je bilo vedno hujše. Tudi težave s srcem sem imela. Bila sem pri zdravniku, ki me je poslal na bolniški dopust. Mesec dni sem bila doma, jedla sem različna zdravila z menoj pa je bilo vedno hujše. Nisem si upala biti sama doma. saj me je bilo strah, da bom umrla, da se ne bom mogla premikati kar sem doživljala se ne da opisati z besedami.
Po novem obisku pri zdravniku sem šla v službo, pa spet ni bilo nič boljše. Prvo uro ali dve sem v službi še zdržala, potem pa je bilo vse hujše. Pomagala sem si s tem, da sem jedla, za nekaj časa sem premagala slabost, potem pa se je spet poslabšalo.Spet sem šla k zdravniku, ki me je poslal na različne preglede, pa se ni nič spremenilo. Z rnenoj je bilo že tako hudo, da sama nisem več vedela, kaj naj naredirn. Mislila sem. da se mi bo zmešalo. da born znorela.
Nekega dne pa sem to, kar me muči, zaupala prijateljici. Ta mi je pokazala en časopis in mi rekla, naj si preberem o bioenergetiku Veseljku Torniču. Da mi morebiti pri tem, kar ne morejo odkriti zdravniki, lahko pomaga on. Saj nimam kaj izgubiti, sem si rekla in ga poklicala. (če mi bo pomagal, sem si mislila. bom srečna, če pa ne. mi škodil tudi ne bo. Slabše kot se počutim, se tako ne morem več.
Preden sem šla k Tomiču, me je zdravnik poslal še na slikanje ščitnice. Menil je, da bi lahko bile vse te spremembe povezane tudi s tern. Gospod Tomič me je sprejel, pregledal in dejal, da misli, da bi mi lahko pomagal. Kakorkoli že, terapije pri njem so bile uspešne. Že po prvih dveh sem se končno lahko naspala. Noč je minila brez bujenja, brez mor in strahu, da se morda ne bom več zbudila. Tudi želodčne težave, ki so se pojavile, so rninile. Hrana je ostala v meni, spet sem dobila apetit in normalno barvo, kilograme in voljo do življenja. .Spet se počutim dobro in res,je, da potem niti k zdravniku nisem šla po izvid. če pa ne bi bilo gospoda Tomiča, kdo ve, kaj bi se zgodilo z menoj, če bi še sploh hodila in živela.
39-letna Nada iz okolice Krškega
