V hrbtenici sem. imela ukleščen živec
Če bi me videli sploh ne bi verjeli, da imam že toliko let. Pa ne zaradi videza, pač pa zato, ker hodim kot srnica. Ampak dokler nisem srečala Veseljka Tomića, sem mislila, da sploh ne bom več hodila. V hrbtenici sem. imela ukleščen živec in strašne bolečine. Noben obisk pri zdravniku ni pomagal. Sin mi je predlagal, da grem v Laško, kjer da me bodo zanesljivo pozdravili. Šla sem.
Vse terapije, tudi take z najrazličnejšimi šoki, sem poskusila, pa ni bilo nič boljše. Tudi na morje sem šla, pa v bolnišnico, kjer sem dobivala injekcije, blokade, pa nič. Bolečine so bile neznosne, čeprav za sebe lahko rečem, da znam potrpeti. Ampak res je bilo hudo in strah me je bilo, da sploh ne bom več stopila na noge. Po tem pa mi je na nekem družinskem pikniku zetov oče dejal, da ima prijatelja, ki je imel podobne težave, kot jih imam jaz. Celo hujše. Zaradi težav s hrbtenico je dobil že okoli sedemdeset injekcij in noga se mu je začela sušiti. Zdravniki mu niso obetali nič dobrega.
Potem pa je izvedel za bioenergetika Veseljka Tomića, kako, ne vem, obiskal ga je in ta ga je spravil na noge. Zdaj spet veselo lovi ribe v Šmartinskem jezeru in nobenih težav ne čuti več, je se povedal zetov oče.
Poskusi še ti, mi je svetoval. Seveda si nisem dala dvakrat reči. Takoj naslednji dan sem poklicala Tomiča. Prijazno me je sprejel in po osmih terapijah sem bila kot prerojena. Nobemh bolečin, nobenih težav. Spet lahko hodim kot srnica, če se malo pošalim. Resnično sem mu neizmerno hvaležna. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če mi ne bi pomagal.
Pred dvema letoma mi je namreč umrl mož 15 dni nama je manjkalo do 55. obletnice skupnega življenja. Če bi bila vezana samo na stanovanje, na zaprt prostor, ne vem, kaj bi se po moževi smrti dogajalo z menoj. Tako pa se vendarle lahko odpravim na sprehod, med Ijudi in si vsaj malo olajšam duševne bolečine.
Samo tisti, ki so izgubili nekoga, ki so ga imeli radi in so z njim delili dobro in slabo, vedo, kako je, ko ostaneš sam. Ampak ne glede na to sem vesela in srečna, ker mi je Veseljko Tomić pomagal. Dober človek je. Ko sem po osmih terapijah ugotovila, da se dobro počutim, sem se poslovila in dogovorila sva se, da se bom spet oglasila, če bom potrebovala pomoč. Za zdaj je na srečo še nisem. Vesela pa sem bila, ko me je v tem času Veseljko Tomić poklical in se pozanimal, kako je z mojim zdravjem in kako živim. Človeku dobro de, če ve, da se še kdo zanima zanj, da še komu, ne le tvojim domačim, ni vseeno, kako živiš in kaj počneš," pravi Stanislava K.
Stanislava K., Celja
